V Zasebni vrtec Viljem Julijan je s strani mamice in očeta ene izmed deklic, ki obiskujejo naš vrtec, prišla prošnja za pomoč. Starša sta se znašla v stiski. Prosila sta direktorico vrtca, go. Ksenijo, za pomoč pri njuni težavi in naredili smo kar nekaj sestankov na katerih smo predelovali to problematiko.
Starša sta povedala, da v družini pričakujejo dojenčka, kar je po njunem mnenju postala velika težava za njuno dvo letno deklico. Povedala sta, da je postala ljubosumna predvsem na mlajše otroke. Tudi vzgojiteljice smo opazile, da se je njeno vedenje v vrtcu spremenilo. Začele smo opažati, da je takrat ko ni bilo po njeno večkrat zakričala, poskušala udariti vzgojiteljico, če pa ji to ni uspelo je udarila sebe. Opazile smo, da je bila velikokrat ljubosumna na otroke, ki so bili v nekem trenutku glavni in pomembni, takrat jih je udarila in je bila do sebe in do otrok zelo brezčutna.
Skupaj, vse vzgojiteljice, njeni starši in ga. Ksenija, smo najprej pogledali na to problematiko skozi razvojno psihologijo otroka in skozi dolgoletne izkušnje in znanje ge. Ksenije, ki pa temelji na uresničevanju otrokovih pravic in na viziji vrtca Viljem Julijan, ki pravi »Vreden sem že samo zato, ker obstajam.« Vzgojiteljice smo bile opremljene z znanjem kako ravnati z deklico, razumele smo njeno doživljanje sebe v odnosu do sebe in do drugih glede na to, da postaja starejša sestrica. Hkrati, smo deklici namenili projekt, kot je v navadi Vrtca Viljem Julijan za vsakega otroka, ki to potrebuje, projekt, ki smo ga poimenovali »POSTANEM STAREJŠA SESTRICA«.
V vrtcu je deklica dobila tudi posebno vsakodnevno nalogo, ki ji je bila najbolj pri srcu in sicer; brisanje mizic. Ta naloga ji je skozi vsakodnevno rutino v vrtcu dajala še dodaten občutek varnosti in občutek, da je pri eni izmed nalog najbolj glavna in pomembna. S to potezo, se je lažje odpovedovala, kasneje, ko pa ni bila glavna in pomembna.
Skozi vsaki dan, smo dan po dan hodile skupaj z njo skozi to, da si je dovoljevala v svojem srčku bolečino takrat ko ni bila pomembna, ko nekaj ni bilo po njeno, hkrati pa si je dovoljevala občutek pomembnosti pri za njo posebej izbrani vsakodnevni nalogi. Ob situacijah, ko ni bilo po njeno, smo jo ustavile, kar je sprožilo jok, jezo in ko je hotela udariti, smo jo z avtoriteto z ljubeznijo vodile tako, da je bila brez potuhe ustavljena, vendar z vsem spoštovanjem do nje in razumevanja njene bolečine smo ji stale ob strani in dale vso podporo. V podpori pa smo ji bile tudi tam, ko je lahko ona bila glavna in pomembna ter jo pri tem spodbujale.
Skozi to se je postopoma začelo ustavljanje grobosti.
S starši smo sproti komunicirali in si predajali informacije ter zaupali, da bomo skupaj uspeli. Kmalu se je začel pri deklici preobrat. Ob situacijah, ko ni bilo po njeno se je zmogla ustaviti, grobosti je bilo vedno manj, kadar je občutila jezo, je zmogla skozi jok že izraziti kaj se dogaja in vzgojiteljice smo lahko takoj pristopile.
Dan, ko je lahko predstavila, da dobi v svojo družino sestrico je bil za vse nas, tako vzgojiteljice kot otroke zelo ganljiv.
Otroci, ki so skupaj z njo spremljali ta projekt so prav tako ogromno pridobili, saj so že čisto majhni otroci izrazili, da so ljubosumni in da bi si oni tudi želeli imeti sestrico. Skupaj so vsi vsak dan hodili skozi svoj proces in vzgojiteljice lahko povemo, da je resnično vsak dan zmagala ljubezen.
Deklica sebe in drugih otrok ni več grizla ali udarila, njene rokice so postale nežne, kar je velikokrat z nasmehom do ušes pokazala vzgojiteljicam.
Ob takšnih napredkih otrok smo globoko ganjene in se iz vsega srca zahvaljujemo ge. Kseniji za vso njeno vodenje, njeno razumevanje otrok in njeno ljubezen, s katerimi dokazujemo, da je otrok v Zasebnem vrtcu Viljem Julijan Vreden že samo zato, ker obstaja.