Svoj odziv na deklamacijo MOJA DRUŽINA, avtorice Ksenije Pečnik, je podala dipl. vzgojiteljica Alijana Kroflič. Ksenija in Alijana sta bili v preteklosti dolgoletni sodelavki v vrtcu, po 24-ih letih pa se je njuna poslovna pot zopet združila. Danes sta sodelavki v Zasebnem vrtcu Viljem Julijan, ki ga vodi direktorica Ksenija Pečnik, Alijana Kroflič pa je pedagoški vodja in vodja oddelka Zasebnega vrtca Viljem Julijan.
MOJA DRUŽINA
(Ksenija Pečnik)
Doma imam družino.
A niste vedeli?
Ni takšna kot je vaša,
a moja je samo.
Mamica me lupčka,
carta in razvaja,
očka pa mi večkrat
malo ponagaja.
Rad/a imel/a bi bratca,
pa še sestrico.
Mamica pa pravi,
da to že ne bo šlo.
Naše stanovanje
ni dovolj veliko.
Notri lahko damo
le še eno sliko.
Ko babica in dedi
prideta na čaj,
sedimo na preprogi
in se imamo fajn.
“Spominjam se sebe, deklice s čopki v beli srajčki, ki na odru ponosno deklamira in v otroškem zborčku poje pesmi o mamici. Tako je bilo takrat v vrtcu in kasneje v šoli, ko so enkrat na leto ob 8. marcu prihajale mamice na prireditev namenjeno njim. O družini se v vrtcu in šoli v tistih časih nismo pogovarjali.
Ko sem mnogo let nazaj začela delati v javnem vrtcu, se glede tega tam ni veliko spremenilo. Na otroške prireditve so še vedno prihajale mamice, očetje pa so bili redka izjema. Pred 25 – imi leti sem bila kot pomočnica vzgojiteljice dodeljena v skupino otrok, ki jo je vodila vzgojiteljica Ksenija Pečnik. Že takoj na začetku me je navdušila z ljubečim odnosom do otrok, znanjem in predanostjo delu vzgojiteljice, ki je med drugim glasno izpostavljala pravice otrok in staršev. Vedno je namreč poudarjala, da imajo vsi – tako mamice, očetje kot babice in dedki zelo pomembno vlogo v otrokovem življenju. Zato jih je redno vabila v vrtec ob različnih priložnostih, kjer so vsi imeli možnost povezovanja z otroki. Družili smo se ob jesenskih pohodih v naravo, ustvarjalnih delavnicah ob adventu, peki prazničnih dobrot, predstavitvah poklicev, ročnih spretnosti in starih obrti ter drugih priložnostih, ki so bogatile življenje in delo v skupini. Otroci so bili njihovih obiskov v vrtcu vedno neizmerno veseli, še posebej pa so se veselili prireditev, na katere so bili seveda tudi vsi vabljeni. Vsakič so se navduševali v pripravah za vse člane družine in prepričana sem, da so bili takšne oblike vključenosti veseli tako starši kot stari starši.
Pred eno izmed naših prireditev, ki je zopet vključevala vso družino, sva z go. Ksenijo iskali primerno deklamacijo, ki bi v otroški perspektivi spregovorila o vsej družini. Ker je nisva nikjer našli je ga. Ksenija je rekla: »Nič hudega, jo bom pa jaz napisala!« In to je ravno spodnja deklamacija, ki se je ohranila skozi vsa ta leta. Spominjam se, ko so jo otroci z iskricami v očeh in nasmehom na obrazu prvič ponosno deklamirali svojim družinam in nič drugače ni danes, ko jo deklamirajo otroci Zasebnega vrtca Viljem Julijan, katerega direktorica je Ksenija Pečnik. In otroci vsakič povedo, da jo je napisala ona, njihova Ksenija.
Jaz pa se s posebnim veseljem spominjam, zakaj je deklamacija nastala – za vso družino in otroke, saj so ji bili zmeraj na prvem mestu. Ga. Ksenija je vedno bila in je še danes ljubeča, ustvarjalna, neustavljiva. In pri delu z njo je bil pomen družine občuten na čisto vsakem koraku.” (A.K.)