Otroci so z iskrenim navdušenjem in toplino pripovedovali, kaj jim družina pomeni – varen, ljubeč prostor povezanosti, sprejetosti, razumevanja in nežne bližine … ter kaj jih v družinskem krogu najbolj razveseljuje, osrečuje in napolni s prijetnimi občutki.

Skozi ustvarjalno simbolno igro družine in vsakodnevnih, zanimivih opravil so razvijali sodelovanje, bogato domišljijo, pristno komunikacijo ter igrivo igro vlog.

Najbolj pa jih je ves čas navduševala deklamacija Moja družina, ki jo je pred leti napisala spoštovana direktorica vrtca Ksenija Pečnik, saj nas je spremljala vse dni v maju. Otroci so jo navdušeno vedno znova z veseljem in ponosom pripovedovali.

Na to temo so tudi z veliko ustvarjalne energije likovno ustvarjali – nastali so čudoviti, barviti in srčni likovni izdelki, ki krasijo prostore vrtca in razstavo v avli. Otroci so jih ponosno in radostno opazovali, ob njih živahno pripovedovali o svojih družinah, poimenovali svoje najdražje ter delili, kaj z njimi najraje počnejo.

Družina je naš prvi, najtoplejši in najbolj dragocen prostor ljubezni.

Z vami delimo zapis mamice, ki nam je ogrel srce! Hvala Marjeta!

“Hčerka Zarja je 5-letna deklica, ki obiskuje Zasebni vrtec Viljem Julijan. Januarja letos je huje zbolela, njeno telo so začeli napadati različni virusi in bakterije in s svojim zelo oslabljenim imunskim sistemom se še danes vztrajno bori proti njim. To med drugim pomeni tudi številne obiske pri zdravniku in seveda že več kot 3-mesečno odsotnost iz vrtca.

Bil je en petek, ko sva bili zopet v bolnici. Tako zahtevnega dne Zarja že dolgo ni imela. Ob pogledu na injekcijo, s katero so ji že ne vem kolikokrat vzeli kri, je doživela svoj prvi panični napad, prosila, moledovala, da naj še malo počakajo, da še ni pripravljena, da jo je strah, da ne more dihati … Sestre so bile izjemno prijazne, dale so ji čas, jo spodbujale, a ni nič pomagalo. Trgalo se mi je srce, ko sem jo nemočno gledala, v kakšnem trpljenju je …

No, ampak potem … Potem sva le prišli v varno zavetje avta, kjer ni bilo več vonja po bolnici in pogleda na injekcije, ko je zazvonil telefon in sva po zvočniku slišali nežen glas vzgojiteljice Nine. Povedala je, da so otroci iz vrtca za svojo ljubo prijateljico Zarjo pripravili presenečenje, ki jo čaka na njenem znaku v garderobi! Nikoli ne bom pozabila Zarjinega pogleda, ko je slišala te besede. Presenečenje! Samo zanjo! Obema je šlo na jok … Moj občutek je bil tak, kot bi sredi puščave naenkrat dobili vodo za pitje – občutili sva olajšanje, ljubezen in neizmerno podporo, ki sva jo z Zarjo tako zelo potrebovali v tistem trenutku.

Ko sem presenečenje prinesla domov, je Zarja hitela takoj gledat, kaj se skriva v izjemno lepo izdelani veliki kuverti, na kateri je pisalo: »RADI TE IMAMO, DRAGA ZARJA.« Risbice. Veliko risbic. Od čisto vseh Zarjinih prijateljev iz vrtca. Prav vsi, še tisti najmlajši, so se potrudili in ji narisali vsak svojo risbico zanjo! Na hrbtni strani so bila celo njihova sporočila. Starejša sestrica Zala je dobila privilegij, da vsako sporočilo posebej prebere. Počasi. Enega po enega. Nekatera večkrat. Na koncu sva se zjokali obe z Zarjo. Tokrat od hvaležnosti. Od veličine tega našega prelepega, prekrasnega vrtca, kjer je doma nekaj najlepšega, kar obstaja – ljubezen. Zarja je med jokom izrazila, da jo zelo boli v srčku, ker še ne more v vrtec … In da ni pravično, da je tako dolgo bolna. Da zelo pogreša prijatelje in vzgojiteljice. Toliko bolečine je šlo iz nje, ampak na koncu ji je prelep pogled na vse risbice dal vedeti, da nikakor ni sama, da vsi iz vrtca mislijo nanjo in jo imajo zelo radi. Skrbno je spravila risbice na posebno mesto in vsakič, ko ji je hudo, gre do njih in jih vse pregleda. Sedaj že takoj, brez da prebere ime, ve, kdo je katero narisal

Iz srca hvala spoštovanemu vodstvu Vrtca Viljem Julijan in vsaki vzgojiteljici posebej. Resnično. Hvala, da vam je tako mar, da je odnos pri vas VEDNO na prvem mestu. To zahtevno obdobje bi bilo za naju obe z Zarjo veliko težje tudi brez vsakodnevnih videoklicev, s katerimi se – kljub svoji dolgotrajni odsotnosti iz vrtca – Zarja še vseeno počuti del skupine. Hvala tudi vsem otrokom za vsako kapljico ljubezni, ki so jo skozi to presenečenje namenili Zarji, neverjetni ste!

Zasebni vrtec Viljem Julijan priporočam vsem staršem, ki si želijo za svojega otroka najboljše!” (M.M.)

“Starši običajno vpišejo otroke v vrtec, ki jim je geografsko najbližji, zato da sebi olajšajo pot, ter upajo, da bo za njihove otroke dobro poskrbljeno. Midva z možem pa sva se odločila, da svojo hčerko vpiševa v 18 km oddaljen vrtec, samo zaradi vsega kar bom opisala:

Za najino hčerko Niko sva si želela vrtec, kjer je otrok zares na prvem mestu. Za zasebni vrtec Viljem Julijan sva se v prvi vrsti odločila zaradi njihovega edinstvenega pristopa do vsakega otroka, ki je vreden ljubezni že samo zato, ker obstaja. V vsakega otroka posebej se poglobijo, ga ljubeče vodijo v odgovornost in mu dajo vso potrebno podporo. Najbolj pomembno nama je, da se težave ne pometajo pod preprogo in da se vzgojiteljice ne obračajo stran od problemov. Tudi starši se lahko vedno obrnemo na vzgojiteljice in vodstvo, kadar potrebujemo pomoč. Zelo ceniva njihovo odzivnost in sprotno obveščanje o tem, kaj se v vrtcu dogaja.

Skozi celo šolsko leto v sodelovanju z otroki skrbno pripravijo in organizirajo številne dejavnosti na katere smo vabljeni tudi starši, kjer nam predstavijo, kaj vse v vrtcu delajo in kako se imajo. V vrtcu se čuti povezanost otrok in toplina njihovih odnosov.

Najina hčerka Nika ima velikokrat težave, ko je pri čem neuspešna. To pokaže tako, da noče več poskusiti in raje odneha. V vrtcu se uči sprejemanja tega dela sebe, učiva pa se tudi midva, kako ji ob tem dati najboljšo možno podporo brez potuhe ali zahteve, da bi bila boljša. Napreduje tudi v odpovedovanju in temu, da ne more biti vse po njeno. V vrtcu posebno pozornost namenjajo temu, kdaj so otroci lahko glavni, kdaj pa morajo slediti. S tem pa se učijo zasedanja svojega mesta in prevzemanja odgovornosti za celo življenje.

Prednost zasebnega vrtca Viljem Julijan pa ne vidiva samo v njihovem ljubečem in odgovornem odnosu do otrok, pač pa tudi v številnih drugih aktivnostih. Naj posebej izpostaviva dnevne video klice, ki so namenjeni otrokom, ki zaradi bolezni ne morejo v vrtec, so pa dovolj pri močeh, da lahko aktivnosti v vrtcu spremljajo od doma in so še vedno vključeni v dogajanje. Prav prisrčno je videti, kako otroci v vrtcu izkazujejo podporo tistim otrokom, ki morajo biti doma ter jim zaželijo, da se hitro pozdravijo.

Še posebej navdušena sva nad zavedanjem vodstva, kako pomembna je kakovostna prehrana in primeren prehranjevalni urnik otrok. Hrana je prvovrstna in tudi sami si doma kdaj sposodimo kakšno idejo za kosilo. Otroci se samostojnosti in odgovornosti učijo tudi tako, da aktivno sodelujejo pri razdeljevanju obrokov in pripravi mize. Vsa organizacija dela v vrtcu poteka tako, da so obroki primerno razporejeni skozi ves dan in da starši ob koncu dneva prevzamemo spočite in site otroke. To pa v praksi pokaže, da je otrok res na prvem mestu in za to sva zelo hvaležna – hvala vsem vzgojiteljicam in vodstvu vrtca Viljem Julijan!

Največ pa nama pomeni to, da otroka vsako jutro predava v varne, skrbne in odgovorne roke. Zato zasebni vrtec Viljem Julijan priporočava vsem!

“Letošnje leto je za naju z možem še posebej intenzivno, saj se na vsakem koraku soočava s tem, da je najina prva hči – Analie, že tako velika, da gre septembra že v prvi razred. Zato sva vsak dan znova še toliko bolj hvaležna, da sva ji dala največjo darilo in življenjsko popotnico v predšolskem obdobju ravno s tem, ko sva jo vpisala v Zasebni vrtec Viljem Julijan – s prekrasno vizijo, ki je “VREDEN SEM ŽE SAMO ZATO, KER OBSTAJAM”.

V vseh teh letih sva bila vedno znova ganjena, kako je v vsaki situaciji otrok na prvem mestu. In da je, ne glede na zahtevne vsakdanje rutinske obveznosti, na prvem mestu to, da v vsaki situaciji zmaga ljubezen.

Najina prva hči je bila s pričetkom obiskovanja vrtca zelo zadržana. Z nobenim otrokom se ni igrala. Veliko časa je bila tiho, ni se izražala, ampak je samo gledala in stala zraven vzgojiteljic. Ko sva kot starša to opazovala, sva bila v skrbeh kaj je z njo narobe, kje sva pri vzgoji napačno ravnala, kje sva naredila napako…. In ko sva to izrazila direktorici vrtca, ge. Kseniji Pečnik in vzgojiteljicam, sva dobila vso podporo in napotke, kako naj kot starša ravna v tej situaciji. Ker sva oba tudi slušatelja delavnice Avtoriteta z Ljubeznijo na Izobraževalnem centru Eksena, sva tudi na delavnici izrazila stisko in tudi tam dobila vso podporo in navodila, kako ravnati z najino hčerko. Analie se je čez čas začela spreminjati. Dobila je svojo prvo prijateljico, začela se je igrati z drugimi otroki. Ko pa sva videla, kako se je začela izražati, sva dobila solzne oči. Zelo sva bila hvaležna direktorici ge.Kseniji Pečnik in vsem vzgojiteljicam, za vsa navodila, kako naj kot starša ravnava v takšni situaciji in hodiva po poti ljubezni in da Analie v vrtcu nikoli ni dobila občutka, da je čudna, ali da je z njo kaj narobe, ampak je vedno bila sprejeta točno takšna kot je. Kljub temu pa se ji ni dajala potuha, ampak so jo vzgojiteljice vzpodbujale, da se izrazi, da se priključi igri,…

In sedaj, ko bo počasi za seboj zapustila eno lepo obdobje, je tako dobila najlepšo popotnico za osnovno šolo, da se bo upala izraziti, da bo zmogla navezati stike. To je zanjo resnično najlepše darilo za prehod v osnovno šolo.

Ko pa je Analie dobila sestrico, je bilo za njo to eno izmed najzahtevnejših obdobij. Kar čez noč ni bila več prva, mami je skoraj vso pozornost namenila dojenčici Flori in Analie je takoj imela občutek, da je druga in zatoje bila zavistna in ljubosumna. In brez takojšnje pomoči direktorice vrtca ge. Ksenije Pečnik in celostnega pregleda, za kaj in kako se naj z najinim otrokom ravna in jo vodi, nam ne bi danes uspelo to, da ima Analie danes svojo sestrico Floro zelo rada. Vsekakor so med njima še situacije, ampak vsako situacijo znamo rešiti in obe voditi po poti ljubezni, brez potuhe in smiljenja. In Analie si dovoli izraziti se, da je zavistna, ker ve, da za to, ker se bo izrazila ne bo slaba, da zato ne bo stigmatizirana, ali da bi za to bila popravljena v to: “To pa res ni lepo. Ne smeš biti zavistna, sestrico moraš imeti rada….”, ampak bo zaradi tega spet imela lepši odnos do sebe in do sestrice Flore. Tiste velike stiske, katero je Analie ob prihodu svoje sestrice imela, pa ni več. In s pomočjo direktorice ge.Ksenije Pečnik in vseh zaposlenih v vrtcu, se njena bolečina zdravi.

Seveda sva se odločila in tudi Floro vpisala v najboljši vrtec – Zasebni vrtec Viljem Julijan in tako sta obe sestrici še zadnjo leto skupaj. In ko vidiva, kako nežno Analie prime Floro za roko, ji pokaže nove stvari, jo kaj nauči, ko opazujeva, kako ljubeče ravna z njo, nama poje srce. In za to veva, da je to največje in najlepše darilo, katero sva lahko dala svojima otroka s tem, ko sva se odločila, da sva jih vpisala v Zasebni vrtec Viljem Julijan. In takšen pristop ni samo do najinih otrok, ampak do vseh otrok, ki so v tem vrtcu.

Hrati pa sva navdušena nad vsemi različnimi dejavnostmi, ki so v vrtcu: nad kuharskimi delavnicami, nad pripravo in pospravljanjem mize, nad tem, da se učijo kako sodelovati in prevzemati odgovornosti pri vsakodnevnih hišnih in gospodinjskih opravilih, kako posaditi zelenjavo, jo opazovati in negovati in kako jo skrbno pripraviti za kosilo. Nad različnimi ustvarjalnimi delavnicami, da razvijajo empatijo nad šibkejšimi, kot so otroci z redkimi boleznimi, da se izobražujejo o pomembnih slovenskih umetnikih, praznikih, praznujejo svoj rojstni dan v vrtcu in se učijo biti glavni takrat, ko ga imajo in se učijo stopiti nazaj in dati mesto drugemu otroku, kadar drugi otrok praznuje rojstni dan. Da imajo tako velike prostore, ločen jedilni prostor, zelo skrbno, raznoliko izbran jedilnik z zelo kvalitetnimi sestavinami obrokov, ki krepijo njihov imunski sistem.

Skratka, resnično sva ponosna starša obeh svojih deklic, ko vidiva, kako pomembna je vzgoja v predšolskem obdobju in ko vidiva, kako velika darila za življenje dobivata obe najini punci. Zato sva neskončo hvaležna, da obstaja tako varen in ljubeč vrtec – Zasebni vrtec Viljem Julijan.”

(Ati Damjan in mami Koni)

“Kdo s poljubčkom sladkim zjutraj me zbudi …”, je bilo vsak dan v mesecu marcu slišati prepevanje otrok v našem vrtcu, saj imajo to pesem o mamici zelo radi. Ker pa ima družina v Zasebnem vrtcu Viljem Julijan prav posebno mesto, je bil mesec posvečen prav njej – toplim odnosom, medsebojni povezanosti in ljubezni, ki jo otroci čutijo do svojih najbližjih. Ob pogovorih o družinskih članih so se otrokom vsakič zasvetile oči, z veseljem so jih opisovali, delili lepe trenutke iz domačega okolja in izražali, kaj jim pri mamici in očetu pomeni največ.

Pri načrtovanju vsebin je direktorica vrtca, ga. Ksenija Pečnik, posebej poudarila pomen obeh staršev. Čeprav mamice praznujejo svoj poseben dan, imajo tudi očetje pomembno in enakovredno vlogo pri razvoju otroka. Zato smo skozi različne dejavnosti otroke spodbujali, da prepoznajo in izrazijo ljubezen ter hvaležnost do obeh – do mamice in očeta.

Tako smo ob materinskem dnevu pripravili prav posebno, srčno srečanje za starše. Otroci so s pesmijo, plesom in toplimi pogledi ogreli srca svojih mamic, jim namenili nežne poljubčke in jih razveselili s svojim nastopom. Poseben trenutek pa je bil namenjen tudi očetom – ob aplavzu, namenjenem prav njim, in ob recitaciji prelepe deklamacije Moja družina, ki jo je že pred leti napisala ga. Ksenija Pečnik, so marsikomu zažarele oči.

Po nastopu je sledilo sproščeno druženje ob ustvarjalni delavnici, kjer so otroci skupaj s starši izdelovali pomladne venčke za mamice. Ob koncu so jim jih s ponosom nadeli na glavo – kot simbol ljubezni, spoštovanja in hvaležnosti.

Bilo je jutro, polno topline, objemov in iskrenih čustev. Otroci so svojo ljubezen izrazili na najlepši način – skozi pesem, ustvarjanje in drobna dejanja, ki bodo zagotovo ostala v lepem spominu vsem prisotnim.

Že zgodaj zjutraj je bilo po vrtcu slišati radostno in živahno prepevanje otrok. Tokrat so deklice zapele pesmico – seveda “Rdeči tulipan”, dečki pa so se pogumno zavrteli v krogu in s plesom pričarali nasmejano, zabavno vzdušje.

Otroci so nato z veliko domišljije in ustvarjalnega navdušenja izdelali še darilca za svoje očete – prikupne papirnate brke. Pri ustvarjanju so se otroci pogovarjali, kako komaj čakajo, da jih bo ati videl. So pa tudi komaj čakali, da bodo te zabavne brke lahko prej še sami preizkusili.

Najlepši trenutek pa je bil, ko so darilca ponosno predali svojim očetom. Takrat je bilo veselje še večje, otroški ponos in nasmehi pa še širši.

In kaj so povedali otroci?

“Moj ati ne nosi brkov. On si vse pobrije v kopalnici.”

“Moj ati pa nosi brado in se nikoli ne brije.”

“Moj ati se pa brije in doma imamo tudi take brke iz papirja. Jaz sem mu jih dala, ko sem bila majhna.”