PRAVLJICA “OSTANI DOMA”
To je pravljica o deklici Zali, ki je v času, ko je po svetu razsajal Koronavirus, nekaj časa z mamico in očijem morala ostati doma.
Skoraj 2 leti stara punčka Zala je obiskovala Zasebni vrtec Viljem Julijan. In čeprav se je imela tam res fino in je imela ogromno prijateljev, s katerimi se je še posebej rada igrala na igrišču v Deželi Vile Eksene, je nekega dne prišlo obdobje, ko nekaj časa ni smela v vrtec, ampak je morala ostati doma. Zakaj? Zali sta mami in ati razložila, da zunaj razsaja virus, pred katerim se morajo vsi zaščititi. In zaradi tega je zelo nujno, da čisto vsi ostanejo doma. Doma tako ni ostala samo Zala s svojo mamico in atijem, ampak so bili doma tudi drugi otroci in njihovi starši, pa babice in dedki ter vsi ostali. Zala zaradi tega virusa nekaj časa ni mogla niti v vrtec niti na igrišče, ki je tako blizu njenega doma in na katerega se je drugače odpravila čisto vsaki dan, ko je prišla iz vrtca domov. Vse to jo je na trenutke malo razžalostilo, saj je igrišče in prijatelje zelo pogrešala, ampak Zala je sprejela dejstvo, da tokrat pač ni moglo biti po njeno. Mami in ati sta ji namreč povedala, da je bilo v tistem trenutku bolj pomembno, da so vsi ostali zdravi. Poleg tega pa je bilo pomembno tudi, da se je naučila, kako biti odgovorna do sebe in do drugih ljudi okoli sebe. In da bo za vrtec in igrišča z vsemi tobogani, peskovniki in gugalnicami še dovolj časa. Prihajal je namreč čas poletja, ko bo lahko Zala še toliko bolj uživala v vseh dogodivščinah zunaj.
Treba pa je povedati še nekaj. Namreč, Zala je deklica, ki se je pred kratkim preselila v čisto novi domek. In ta novi domek ji je še posebej zrasel k srcu ravno v času, ko je toliko časa preživela v njem, brez vrtca, prijateljev in toboganov. Mamica in oči sta se v tistih dneh namreč veliko igrata z njo, a sta Zali dovolita tudi, da ji je bilo kdaj pa kdaj dolgčas, saj si je na ta način imela priložnost sama najti zaposlitev. Takrat je navadno odšla v svojo sobico, kjer je vedno našla nekaj, na kar je bila že pozabila. En dan je našla kocke, ki jih ni videla že dolgo, drug dan spet se je od nikoder prikazala kakšna barbika. Te je imela Zala še posebej rada. Enkrat se je zgodilo celo to, da je Zala našla svoj ljubi ksilofon, za katerega je že mislila, da je mogoče ostal v njihovem prejšnjem stanovanju. Oh, kako ga je pogrešala in kako fino se ji je zdelo, ko je s palčkami ustvarjala vse tiste zvoke! Zala pa je bila vesela tudi, ker so imeli doma tako velik balkon, kjer se je lahko vozila s svojim poganjalčkom ali pa je z atijem igrala nogomet. Zelo rada je bila namreč zunaj na sončku.
Čas, ki je bil deklici Zali še posebej pri srcu, pa je bil takrat, ko jo je mami vprašala, če bi ji pomagala v kuhinji. Preprosto oboževala je sedeti na kuhinjskem pultu in mamico opazovati pri delu ter ji seveda pomagati pri ustvarjanju nereda. Najraje od vsega je sodelovala pri peki palačink. Vedno je z metlico čisto sama zmešala vso testo! V tistih dneh, ko je morala Zala biti s staršema doma, je prebrala zelo veliko pravljic, poslušala različne pesmice, od katerih so ji bile pri srcu še posebej tiste od Vile Eksene, tu in tam pa si je pogledala tudi kakšno risanko. Najraje Pujso Pepo. Doma se imela res fino in vesela je bila, da je bila v tem času skupaj z mamico in atijem. Pa vendar si je nadvse želela, da bi že enkrat prišla na svet tudi njena sestrica, da se bo lahko igrala tudi z njo.
Tako je punčka Zala preživljala dan za dnem, vse dokler virus ni odšel stran in je lahko spet vsako jutro z največjim nasmeškom na obrazu odkorakala k svojim prijateljem v vrtec, se spuščala po toboganu, delala potičke iz peska v peskovniku in še in še. Vesela je bila, da sta jo mamica in ati vodila v odgovornost do sebe in seveda do drugih, saj se je lahko naučila, kaj pomeni čuvati se in ostati doma tudi takrat, ko sam najraje ne bi. Včasih pač imajo tudi odrasli prav.
(Zala, Marjeta in Peter K.)